Dandanes vitezov ni več. Srednjeveški branilci časti, zaščitniki siromašnih so pozabljeni. Pri sodobnem človeku so nekoč epsko opisani dvoboji in branjenje časti potonili v pozabo. Spomin nanje obudi le ogled filmov ali prebiranje literature. Duh vitezov in dvobojev pa vendarle ni umrl, danes nadaljuje to tradicijo moderno športno sabljanje. Sabljanje ima kot moderni šport šele sto letno tradicijo, vendar sežejo korenine sabljanja v preteklost leta 1500.

V letu 2007 bo Športno društvo Tabor praznovalo 100 letnico športne vzgoje, ki se je razvijala od Sokolskega društva preko društva Partizan Tabor do današnje organizacije, enega pomembnih in perspektivnih sabljaških centrov v Sloveniji. Letos mineva 53 let, kar je pokojni mojster Rudolf Cvetko po drugi svetovni vojni spet zbral svoje učence in ponovno pričel z nasilno prekinjenim delom vzgoje mladih sabljačev. Rudolf Cvetko je svoje zadnje ustvarjalno obdobje preživel na Taboru in dal slovenskemu sabljanju zgodovinski pomen z uspehi: prvo slovensko olimpijsko kolajno srebro v Stockholmu leta 1912, naslov evropskega prvaka, vrsto bleščečih tekmovalnih uspehov in zavest, da se ukvarjamo s pomembno vejo človeške kulture. Cvetkovi učenci so slovensko sabljanje dvignili na višji nivo, saj so se z novimi razmerami in tehničnim napredkom tudi za sabljanje pričeli novi časi.

Na Taboru so sabljači vztrajali predvsem po zaslugi dveh trenerjev, ki sta si skozi prihajajoča obdobja podajala roko odgovornosti in problemov napredka. Zoran Cvetkovič je prvi prevzel krmilo iz rok mojstra Cvetka. Sabljaško sekcijo Tabor je vodil do leta 1976, ko se je z vlogo glavnega trenerja Sekcije v za sabljanje precej nehvaležnih časih spopadel Boris Hladnik in jo uspešno obdržal do konca osemdesetih let. V letu 1978 se je Sekcija notranje reorganizirala in dobila prvega predsednika. Rafael Nemec je na tem mestu ostal do maja leta 1997, polnih dvajset let. V to obdobje sodijo prvi poskusi organiziranja dela z najmlajšimi sabljači, ko sta Boris Hladnik in Rafael Nemec organizirala eno izmed prvih šolskih Sabljaških sekcij, kar se je dolgoročno pokazalo kot pravilna usmeritev tudi v današnjih dneh.

S pomočjo starejših članov, jugoslovanskih reprezentantov Boruta Staniča, Bojana Werniga in Janka Plevnika je sabljanje na Taboru doživljalo nove vzpone do konca osemdesetih let na tekmovalnem in tudi organizacijskem področju. V teh časih je bila Sabljaška sekcija eden izmed močnejših klubov v Sloveniji in tudi bivši skupni državi. V času osamosvojitve Slovenije se je s pomočjo članov Sabljaške sekcije Tabor, predvsem Boruta Staniča slovenska sabljaška zveza osamosvojila in se kot polnopravna članica pridružila Mednarodni sabljaški zvezi, Evropski sabljaški Uniji ter bila med ustanovnimi članicami Olimpijskega komiteja Slovenije.

Tako kot v preteklosti tudi danes Sabljaško sekcijo ohranjajo pri življenju predvsem njeni starejši člani. Vlogo glavnega trenerja je po odhodu Zorana Cvetkoviča prevzel njegov sin Matevž Cvetkovič, zaradi povečanega zanimanja za sabljaški šport pa mu pri vzgoji mladih sabljačev pomagajo še drugi trener Aljoša Cetinski, Rok Sobočan in Martin Slodnjak. Oba trenerja sta bila člana slovenske sabljaške reprezentance in večkratna državna prvaka.

Generacije se menjajo, ljudje prihajajo in odhajajo. Vsak pa pusti pečat in svojo opeko v trdni sabljaški stavbi, svojo senco med borilnimi stezami in svoje ime v slovenski sabljaški zgodovini. Sabljaška sekcija Tabor in z njo vsi bivši in sedanji člani je in ostaja eno izmed velikih poglavij in imen slovenskega športa.